Če otroka prosite, naj nariše “obrobo“, bo verjetno narisal črto, ravno, ukrivljeno, cikcak, a še vedno črto, ki ločuje dva dela. Na primer, ko načrtujete zgradbo ali predmet, ga zgradite tako, da ga ločite od vsega okoli njega.
Menimo, da moramo načrtovati gradnjo objekta: najprej bo treba začrtati prostor, ki ga bo ta zavzemal na razpoložljivem območju, drugič bo treba stavbo razdeliti na različne prostore (spalnice, kuhinja, storitve itd.) in na koncu bo treba načrtovati razporeditev pohištva in predmetov v različnih prostorih. Za razmejitev vsakega prostora bodo narisane črte. Ta metafora meje kot črte postane zelo jasna v Gallerie del Progetto v Palazzo Morpurgo.
Sodišče v Palazzo Morpurgo, Videm
Copyright Civici Musei di Udine
Le Gallerie del Progetto predstavljajo arhiv arhitekture in oblikovanja, poln okoli dvajset tisoč risb, modelov in fotografij. Od leta 2003 ima Gallerie del Progetto sedež v Palazzo Valvason Morpurgo, kjer potekajo tudi začasne razstave na te teme. Tu lahko občudujete tudi pomembna sredstva arhitektov D’Aronco, Zanini, D’Olivo, ki so bila podarjena občini Videm. Sama stavba iz 18. stoletja je bila leta 1969 podarjena občini z oporoko Enrica Morpurga z namenom, da postane muzej.
V zadnjih letih je tudi dvorišče Palazzo Morpurgo eno od središč festivala Več kot jazz. Tudi v glasbi so črte temeljni grafični znaki: sedem vrstic partiture ločuje in zato opredeljuje eno noto od druge ter tako postane univerzalni jezik, ki je sposoben premagati kakršne koli meje. Ste kdaj pomislili na mejo kot zgolj na grafični znak? Koristno, vendar ga je prav zaradi tega mogoče prestopiti.